Saturday, April 20, 2024

 


O seksualni zasvojenosti vemo malo. Marsikdo je zanjo prvič slišal, ko je znani ameriški igralec javno razkril, da se zdravi za to vrsto odvisnosti. Zato najprej razčistiva pojme: kaj je sploh seksualna zasvojenost?

Seksualna zasvojenost je najprej in predvsem zasvojenost. Kot vemo, je vsaka zasvojenost bolezen. Seksualna zasvojenost sodi med tako imenovane nekemične zasvojenosti, to pa je tudi eden od razlogov, zakaj ljudje tako težko razumejo, da gre za pravo zasvojenost. Ljudje ne morejo doumeti, da je lahko nekdo zasvojen, če ne pije, se ne omamlja oziroma ne uživa nobenih kemičnih snovi. Podobno velja za motnje hranjenja in še bolj za druge nekemične zasvojenosti, kot je, denimo, odvisnost od hazardiranja. Že raziskave iz osemdesetih let prejšnjega stoletja, ki so jih opravili na področju nevrokemije, kažejo, da različne zasvojenosti enako spremenijo nevrotransmiterske poti – poti kemičnih prenašalcev impulzov v možganih tako, da se, poenostavljeno rečeno, človek lahko omamlja že samo s sanjarjenjem.

Če postavim vprašanje drugače: kje je meja med zdravo spolnostjo in zasvojenostjo?

Temeljna razlika je v bližini in namenu. Pri zdravi spolnosti gre vedno za zbliževanje dveh ljudi, pri seksualni zasvojenosti pa je povsem vseeno, kdo je na drugi strani. Pri zasvojenosti pravzaprav sploh ne gre za seks, marveč zgolj za obliko omamljanja. Ob omembi seksualne zasvojenosti si ljudje največkrat predstavljajo obilo seksa, veliko pohotnosti, silne seksualne apetite … Toda v resnici sploh ne gre za to; zasvojenost je omamljanje, disfunkcionalna oblika reševanja težav in beg pred realnostjo.

Kateri so najznačilnejši znaki seksualne zasvojenosti?

Za zasvojene je značilen tako imenovan neobvladljiv življenjski vzorec, kar pomeni, da svojega seksualnega vedenja ne morejo več nadzorovati. Kljub hudim negativnim posledicam ne morejo odnehati, njihovo vedenje je izrazito samouničevalno. Če, denimo, človek petič dobi negativen rezultat HIV-testa in se še isti večer z neznancem spusti v seks brez zaščite, je tako vedenje skrajno tvegano. Zasvojeni si sicer lahko vztrajno prizadevajo omejiti škodljivo vedenje, vendar tega ne zmorejo. Predstavljajte si žensko, ki sredi belega dneva vozi domov moške zaradi seksa, čeprav so doma tudi njeni otroci. Zaveda se, da jim škoduje, vendar se ne more ustaviti. Pri zasvojenih sta seksualna obsedenost in sanjarjenje strategiji za preživetje. Pogostost seksualnih izkušenj se veča, saj je tudi ta zasvojenost, tako kot vse druge, progresivna, kar pomeni, da zasvojeni potrebujejo vse več droge. Poleg tega so za zasvojene značilna skrajna čustvena nihanja; pretirano veliko časa namenijo sanjarjenju, pripravam na seksualne izkušnje in podobno.

Kaj pa pojavne oblike? Katera seksualna obnašanja uvrščamo med zasvojenost?

Patrick Carnes v knjigi navaja enajst vedenjskih vzorcev. Eden od teh je sanjarjenje, za katerega zasvojeni porabijo nenormalno veliko časa, tako da zaradi tega čutijo hude posledice na drugih področjih življenja. Pri tem vedenjskem vzorcu ne pride do dejanskega seksualnega stika. Ljudje si predstave narišejo v glavi in tu se tudi neha. Takšni ljudje so po resničnem seksu pogosto razočarani in depresivni, saj nikoli ni tako popoln kot v fantazijah. Druga pojavna oblika je seksualni lov, kjer tudi ne gre za sam seks, marveč za zapeljevanje oziroma igro moči, za to, da nekoga pripraviš do seksa, tudi ko si tega ne želi. Tu je še anonimni seks oziroma seks z anonimnimi partnerji, kamor sodita seks za eno noč in skupinski seks. Pri zasvojenskem seksu ne gre za prostovoljno sodelovanje; ti ljudje preprosto niso zmožni reči ne, seksu se ne morejo odreči, tudi če jim sploh ni do njega ali jim je celo zoprn. Med oblike seksualne zasvojenosti štejemo še plačevanje za seks, torej vse, kar je povezano s kupovanjem seksualnih uslug, tudi klice na vroče linije in iskanje seksualnih partnerjev po oglasih, trgovanje s seksom, voajerizem, ekshibicionizem, spolno nadlegovanje in nasilje, seks, povezan z bolečino, seks s predmeti in seks z otroki.

Omenili ste fantazije in osvajanje. O seksu sanjari veliko ljudi, toda ali to pomeni, da smo vsi potencialni zasvojenci?

Nikakor ne. Želim opozoriti, da vsi ljudje, ki sodijo v določene vedenjske skupine, niso zasvojeni, kot si marsikdo zmotno predstavlja. Eno samo znamenje namreč še ne pomeni, da je človek zasvojen. Ne gre ne za količino ne za obliko, gre za nezmožnost prekiniti škodljivo vedenje in  omamljanje. To, da mislimo na spolnost in o njej sanjarimo, je povsem normalno, ko pa začnemo zanemarjati vse druge dejavnosti in odgovornosti, tako vedenje postane patološko. Sanjarjenje je nekaj običajnega, to, da srečamo človeka ter se nam ob tem zašibijo kolena in se vzburimo, tudi, toda nekatere ljudi, ki so še posebno ranljivi za zasvojenosti, to lahko odnese znatno dlje. Pri njih se vzorec sčasoma utegne razviti v bolezen. Sam sem se spopadal s hudimi mukami, že ko sem prišel na bencinsko črpalko ter pri blagajni zagledal pornografske revije in videokasete. Včasih sem moral napeti vse moči, da nisem zdrsnil nazaj v zasvojenost, saj mi je že vizualni dražljaj lahko sprožil silno potrebo po omami.
Sicer pa je vsaka zasvojenost beg pred bolečino. Na začetku se počutiš slabo in narediš nekaj za boljše počutje, posledic sprva ni, zato to ponoviš in ponavljaš. Tako vedenje postane kompulzivno in na koncu se mu ne moreš več odreči.

Pri omembi seksualne zasvojenosti ljudje pogosto najprej pomislijo na skrajno seksualno vedenje. Zakaj?

Res je, da ljudje običajno pričakujejo skrajno vedenje, še več, včasih celo ne znajo razločiti med boleznijo in kriminalom, med ljudmi, ki so zasvojeni in resnično potrebujejo pomoč, ter tistimi, ki so prestopniki, kriminalci ali psihopati. Skrajne oblike seksualnega vedenja so veliko opaznejše, vendar jih je znatno manj kot drugih. Ne smemo pozabiti, da večina zasvojenih s seksualnostjo živi dvojno življenje, javno in skrivno; "sredinska" množica ljudi, ki na videz živijo povsem normalno življenje, v resnici pa se lahko prav tako spopadajo z zasvojenostjo, je veliko večja. Če naredim primerjavo z alkoholiki: na železniški postaji ni težko opaziti človeka, ki se je zapil in popolnoma propadel, težje pa prepoznaš alkoholika, ki je zelo obvladan in pije na skrivaj. In teh je zagotovo več. Pri seksualni zasvojenosti je prepoznavnost še toliko manjša.

Kako sploh lahko prepoznamo seksualno zasvojenost?

Glavna težava pri prepoznajavnju je zanikanje, tako pri posamezniku kot v družbi nasploh. Človek, ki je zasvojen, tega ne prizna nikomur, niti sebi. Zasvojenost se vpije globoko v njegov sistem delovanja. Zasvojeni lažejo bližnjim in sebi, skrivajo svoje težave, občutek, ki vse to poganja, pa je sram. V prepoznavanje najpogosteje vodijo šele posledice zasvojenosti, ki so lahko katastrofalne. Zato je pomembno, da si zasvojeni prizna, da je zasvojena in potrebuje pomoč, kajti zasvojenost je bolezen kot vsaka druga. Zanimivo je, da včasih zasvojeni iščejo pomoč pri zdravnikih in celo psihiatrih, ti pa jih zavrnejo, češ da z njimi ni nič narobe, čeprav zelo trpijo. Gre za sprevržene moralne norme, po katerih moški, ki je seksualno zelo aktiven, "poka od zdravja", v resnici pa se ne more obvladati in prizadene vse v svoji okolici.

"Če bi že moral biti zasvojen, bi bil še najraje s seksom," se pogosto nasmihajo duhoviteži. Tudi sicer ljudje o tovrstni odvisnosti razmišljajo zelo poenostavljeno, marsikomu se ne zdi nič posebnega, kaj šele, da bi pomislil na hude posledice.

Ljudje ne razumejo, da zasvojeni zelo trpijo. Kot kažejo raziskave, ki jih je opravil dr. Carnes, več kot 70 odstotkov zasvojenih s seksualnostjo razmišlja o samomoru, 17 odstotkov ga je že tudi poskušalo narediti. Če drugih hudih posledic, kot so bolezni, aids, nasilje, umori, razbite družine, neželene nosečnosti, izguba službe in denarne težave, niti ne omenjam … Večino od naštetega običajno sploh ne povezujemo s seksom, a je še kako povezano s seksualno zasvojenostjo, boleznijo, pri kateri je seks zgolj sredstvo za omamo.

Kaj je vas pripeljalo do spoznanja, da ste zasvojeni?

Glavni vzvod je bila prekinitev partnerskega odnosa, ki me je povsem sesula. Nisem mogel več normalno delovati, pustil sem službo … O kaki seksualni zasvojenosti se mi takrat ni niti sanjalo, vendar sem v knjigi Sanje Rozman prebral o odvisnosti od odnosov in se v tem prepoznal. Zaradi odvisnosti od odnosov sem poiskal pomoč oziroma terapijo in skozi pogovore sem ves čas nakazoval, da tudi na seksualnem področju z mano nekaj ni v redu. Po kakem letu dni terapije in pogostih zdrsih v zasvojenost mi je Sanja dobesedno potisnila v roke knjigo Ne recite temu ljubezen dr. Patricka Carnesa. Ko sem jo prebral, sem bil pretresen. Naposled sem uvidel, kaj je moja največja težava.

Kakšen je bil vaš prvi odziv?

Živo se še spomnim trenutka, ko sem v knjigi prebral del o masturbaciji kot uspavalu in so se mi same od sebe ulile solze. Sedel sem na balkonu in jokal. V knjigi sem se prepoznal in si prvič priznal, da ne obvladam svojega seksualnega vedenja, da tega dela življenja nimam pod nadzorom. Prav to je ljudem najtežje razumeti: kako lahko človek izgubi nadzor nad nečim tako normalnim, kot je spolnost.

V veliko primerih ima zasvojenost korenine v otroštvu. Kaj vse vodi v seksualno zasvojenost? So to predvsem spolne ali tudi druge zlorabe, denimo čustvene?

Boleči dogodki v otroštvu so eden od pomembnejših dejavnikov tveganja za zasvojenost, podobno kot odraščanje v družini z zasvojenimi starši in toleranten, celo naklonjen odnos družbe do zlorabe alkohola za reševanje čustvenih težav. Bistvo vsake zasvojenosti je občutek sramu, ki največkrat izvira prav iz otroštva, pri tem pa pomembno vlogo igrata družinsko in družbeno okolje. Zloraba v otroških letih lahko pusti posledice. V mislih imam katerokoli zlorabo; pogosto namreč podcenjujemo tiste manj vidne, kot je denimo čustvena zloraba. Če otrok odrašča v okolju, kjer je eden od staršev zasvojen s seksualnostjo, bo to nanj zagotovo vplivalo. Ljudje se slepijo, ko mislijo, da lahko brez posledic pol dneva deskajo po internetu in gledajo pornografijo, potem pa gredo v vrtec po svoje otroke. Človeška bitja komuniciramo tudi na manj očitnih ravneh. Veliko ljudi trdi, da pornografija ne pušča nobenih posledic, izkušnje, opisane v knjigi, in moje lastne izkušnje pa kažejo, da ni tako. Neka gospa je povedala, da je kot deklica našla očetove pornografske revije in na temelju tega prišla do sklepa, da so moškim všeč takšne ženske. Zato se je vse življenje trudila, da bi jim bila čimbolj podobna, zdaj pa se zdravi zaradi seksualne zasvojenosti. Otroške sestavljanke v večini primerov ostanejo v podzavesti. Telesno sicer odrastemo, toda če ne rešimo travmatičnih izkušenj iz otroštva, te nikoli ne izgubijo svoje moči.

Ste ugotovili, kaj je bilo usodnega pomena v vaši zgodbi?

Odraščal sem ob staršu alkoholiku in to me je zaznamovalo. Poleg tega sem v otroštvu doma našel pornografski film in zdaj ugotavljam, da sem vse življenje lovil podobe iz tega filma in se boril z njimi.
 
Prej ste omenili sram. Kakšno vlogo igra sram pri seksualni zasvojenosti?

Sram poganja vsako zasvojenost, tudi seksualno. Vsi zasvojeni globoko v sebi verjamejo, da niso dovolj dobri. To je temelj vsega. Sram jih je lahko vsega, bodisi vzgoje bodisi družinskih skrivnosti, lastne seksualnosti, dejstva, da so žrtve zlorabe, in podobno. Pravzaprav jih je sram tega, kar so. Če morajo otroci nekaj skrivati, se zaradi tega počutijo slabo. Zdi se jim, da so naredili nekaj narobe, da niso dovolj dobri in da morajo zato o tem molčati. Tako rekoč vse žrtve spolne zlorabe so prepričane, da so same krive za zlorabo, kar seveda ni res. Sram je gorivo zasvojenosti.

Je sram tudi glavni razlog, da se o tej odvisnosti tako malo govori?

Zasvojene s seksualnostjo pogosto ovira prepričanje, da imajo samo oni ta problem, zato se skrivajo. Prepričani so, da se v spolnosti vsi razen njih znajo obvladati, zato jih je sram. Pred tem se skrivajo in bežijo, bodisi v seks bodisi v kako drugo odvisnost, ki se je sramujejo v enaki meri.

Kdaj ste se odločili za zdravljenje?

Ko sem prekinil zadnji odnos oziroma ugotovil, da ga ne morem prekiniti. Želel sem si končati zvezo, vendar tega nisem mogel. Vedno znova sva šla narazen, pa spet prišla skupaj, dokler nisem sam pri sebi ugotovil, da tako ne morem več živeti. Telesno me je pobiralo, zaradi predinfarktnega stanja sem bil večkrat v bolnišnici. Izvor težav je bil seveda psihični stres. Takrat sem se odločil za spremembo in poiskal pomoč pri Sanji Rozman. Zdravljenje se je začelo, kot že rečeno, z zdravljenjem odvisnosti od odnosov, čez kako leto pa nadaljevalo z zdravljenjem seksualne zasvojenosti.

Zdravljenje seksualne zasvojenosti je uspešno, toda večina ljudi se zanj odloči šele, ko doseže dno. Je enako veljalo za vas?

Bil sem na robu propada, brez denarja in zadolžen, telesno izčrpan in psihično povsem na tleh. Zavedal sem se, da s takim načinom življenjem ne bom preživel. Če se ne bi obrnil po pomoč, ne vem, ali bi bil zdaj sploh še živ.

Se zdravljenje seksualne zasvojenosti znatno razlikuje od zdravljenja drugih odvisnosti?

Zdravljenje seksualne zasvojenosti je zelo podobno zdravljenju katerekoli odvisnosti. Na začetku moraš ustaviti najbolj škodljivo vedenje. Povedano drugače, prenehati moraš z vsem, kar spreminja stanje zavesti. Abstinenca je pogoj, da se zdravljenje sploh lahko začne. Sam sem nehal kaditi in piti alkohol ter prekinil škodljivo seksualno vedenje in odnose. Šele nato sem se ob pomoči terapevta dokopal do odgovorov na vprašanje, zakaj se mi vse to dogaja, pred čim bežim in kaj lovim.

Ali abstinenca pomeni tudi popolno spolno vzdržnost?

Po definiciji dr. Carnesa se vzdržnost oziroma celibat od abstinence razlikuje po tem, da pomeni prekinitev vseh spolnih dejavnosti, skupaj z masturbiranjem in sanjarjenjem.

Celibat torej ni obvezen?

Ne, obvezna je abstinenca, vendar se kljub temu večina ljudi odloči za celibat. Šele popolna vzdržnost namreč pokaže, v kolikšni meri si izgubil nadzor nad sabo in kako nemočen si postal. Celibat ti omogoči, da znova vzpostaviš stik s seboj in večina ljudi šele v tem obdobju odkrije, kaj je pravzaprav spolnost.

Kljub veliki želji je pot iz omame izjemno težka. Marsikoga že na začetku ustavijo hude abstinenčne krize. Kako je uspelo vam?

Postopoma in ne samemu. Ob pomoči terapevta in skupine sem počasi prodiral v globino problema in se odzival najbolje, kot sem se takrat lahko. Sicer pa zelo redkim uspe samim. Poleg tega ne vidim pravega razloga (razen zanikanja), zakaj bi se nekdo mučil sam, če lahko poišče pomoč.

No, pri nas to ni ravno lahko. V ZDA že nekaj časa poznajo različne oblike zdravljenja, od močnih podpornih skupin za samopomoč do bolnišničnega zdravljenja, v Sloveniji pa smo o seksualni zasvojenosti šele začeli govoriti.

Res je, to je velik problem. Ljudje s podobnimi težavami v Sloveniji težko najdejo ustrezno pomoč. Poleg tega pogosto dobivajo povsem zgrešene nasvete. V okviru terapevtske skupine Sanje Rozman smo pred dobrim letom ustanovili skupino za zasvojene s seksualnostjo, ki jo vodim pod njenim pokroviteljstvom. Marsikateremu članu te skupine je terapevt ali zdravnik, na katerega se je obrnil, dejal: "Če ste dedec, boste pa ja zdržali." To kaže na popolno nerazumevanje problema. To ni pravi nasvet za človeka, ki je zasvojen.

Občutek sramu je zlasti značilen za slovenski narodni značaj. Ali lahko iz tega sklepamo, da je pri nas več seksualne zasvojenosti, ki pa je skrita za zidovi molka?

Čeprav v Sloveniji še nimamo nobenih resnih raziskav, sem prepričan, da je seksualne zasvojenosti veliko, zlasti če vemo, da se lahko kaže v najrazličnejših, tudi zelo skritih oblikah. Če samo pomislimo, koliko imamo alkoholikov, lahko sklepamo, da iz takih in podobnih disfunkcionalnih družin prihajajo vedno nove generacije zasvojenih ljudi. Med njimi je skoraj gotovo veliko takšnih, ki so zasvojeni s seksualnostjo.

V knjigi so opisane boleče zgodbe več kot 300 zasvojenih s seksualnostjo. Povprečen Slovenec bo najbrž zamahnil z roko, češ, to so pač Američani, pri nas tega tako ali tako ni. Je sploh mogoče opraviti primerjavo s Slovenijo?

Menim, da nismo veliko drugačni od Američanov. Pomisleki o tem, ali je knjiga res zgolj odraz ameriškega okolja in prirejena predvsem za ameriški trg, ne vzdržijo. Niso samo Američani tisti, ki se srečujejo s problemom seksualne zasvojenosti, tudi Slovencev je veliko, le da o tem vedo manj. Sodeč po pogostosti drugih zasvojenosti, za katere imamo podatke, ki kažejo, da smo tik pod evropskim vrhom, lahko z veliko gotovostjo predvidevamo, da najverjetneje tudi na tem področju ne zaostajamo. Zdi se mi pomembno, da ljudje vedo, da je to bolezen, ki je ozdravljiva. Velik korak na tej poti je vsekakor ustanovitev skupine za pomoč zasvojenim s seksualnostjo, a tudi knjiga, ki bo izšla konec meseca. Predvidevam, da se bodo ljudje s tovrstnimi težavami v njej prepoznali in si nato poiskali ustrezno strokovno pomoč.

Kategorija:   Novice, zdravje
Naslednji prispevek

Prvi otrok rojen v Mariboru

13 junija, 2012 0