Friday, November 22, 2019
[Total: 0    Average: 0/5]

Med sošolci je tudi Sebastjan, ki nikakor ne more razumeti, da lahko razredni klovn, ki je imel lani same slabe ocene, letos piše kontrolke enako dobro kot on. Postal je tekmovalen, Jaku skuša nastaviti čimveč pasti. Pogosto ga ozmerja z grdimi besedami, ga udari ali obrca, samo zato, ker ne more sprejeti dejstva, da je Jakovo znanje lahko enakovredno njegovemu. Prepričan je, da mu učiteljica popušča, defektologinja pa rešuje teste. Napetost med njima se čedalje bolj stopnjuje.

V slovenske redne osnovne šole je vključenih čedalje več otrok s posebnimi potrebami, ki pogosto burijo duhove med učitelji, vrstniki in starši učencev. Med učence s posebnimi potrebami lahko uvrstimo gibalno ovirane otroke, otroke z motnjami sluha ali vida, otroke z govornimi motnjami, otroke z motnjami vedenja in osebnosti, otroke z motnjami v duševnem razvoju, otroke s specifičnimi učnimi težavami, nadarjene otroke in dolgotrajno bolne otroke. Omeniti moramo tudi otroke iz zelo revnih družin, romske otroke, otroke begunce ter otroke z drugačno versko in narodnostno pripadnostjo. In še bi lahko naštevali.
 

Sprejemamo samo tisto, kar je vidno navzven

Ponavadi so največje strpnosti deležne osebe, ki imajo motnjo, ki je dobro vidna navzven ali pa je bolj znana širšemu krogu ljudi. To so gibalno ovirane osebe ter osebe z motnjami vida ali sluha. Vsem je jasno, da slepa oseba za lažje sodelovanje v skupnosti potrebuje belo palico ali psa vodnika, gluha pa slušni aparat. Prav tako nihče ne očita invalidskega vozička ali ortopedskih pripomočkov gibalno ovirani osebi. Vsi ti pripomočki se nam zdijo samoumevni, do takšnih oseb gojimo posebno sočutje, pogosto se nam tudi smilijo. Zelo podobno je v šolah. Sošolci razumejo in ne zamerijo, da se sošolka Kaja s cerebralno paralizo ne more poditi z njimi po stopnicah ali v telovadnici hoditi po gredi.
 

Nevidne motnje – pomanjkljiva strpnost

Otroci z motnjami v razvoju, ki ne uporabljajo posebnih pripomočkov, v šolah pogosto niso deležni zadostnega razumevanja, ampak samo nenehnega “bombardiranja” sošolcev, pa tudi učiteljev. Če vzamemo za primer otroka s sindromom ADHD (kratkotrajna pozornost in povečana telesna dejavnost), kmalu ugotovimo, da se kljub visokim sposobnostim le stežka prebije skozi šolski sistem. Učiteljem ves čas ruši sistem v razredu, sošolcem pogosto nagaja. Učitelj, ki ne razume njegovih težav, ga vzame na piko in ga lovi na vseh napakah. Sošolci se ga zaradi nagajivosti začnejo izogibati ali z njim celo fizično obračunavajo. Podobno se lahko zgodi pretirano umirjenemu otroku. Sošolcem postane nezanimiv, zato ga izolirajo, učitelj pa ga v razredu skoraj ne opazi. Kadar učenec z učnimi težavami prejema dodatno individualno pomoč strokovne službe, sošolci dobijo občutek, da ima njihov vrstnik privilegije, sploh če piše kontrolne naloge pod posebnimi pogoji (npr. sam v kabinetu, ob pomoči dodatnega didaktičnega gradiva ali pa mu je za krajše naloge na voljo več časa). Težko razumejo, da se mora Jaka umakniti v kabinet zato, da bo v nemotečem okolju zapisal naučeno znanje, ali da Špelca računa račune do 100 s stotičnim kvadratom in kockami. Še težje je razumeti, da Nina piše test dve uri, čeprav vsi vedo, da ima težave pri pisanju. To za večino sošolcev ni enako kot Kajin invalidski voziček, čeprav je za Jaka, Špelco in Nino to povsem enako. Otroci pogosto izločijo takšnega sošolca, ker ima “privilegije” in zato lahko piše kontrolko celo bolje kot oni. So tudi primeri, ko učitelj ne dovoli, da bi si Špelca pomagala s kockami.
 

Nadarjeni učenci

Saj z njimi vendar ni nič narobe, prav nasprotno, bi rekla večina. Nadarjen učenec je lahko pogosto tarča posmeha sošolcev ali pa ga izločijo in označijo za “piflarja”. Taki otroci pogosto trpijo v šolskih klopeh, zapirajo se vase in prenehajo razvijati nove ideje, samo da jih sošolci ne bi označili za posebneže. Nadarjeni so lahko tudi tarča vrstniškega izsiljevanja (ang. bullying), ker so pogosto bolj osamljeni in miroljubni. Sošolci težko razumejo, da se Rok zanima samo za stroje z notranjim izgorevanjem, ne pa za cigarete in travo tako kot oni.
 

Ne maram sošolca z rjavo kožo

V posebno skupino sodijo otroci iz revnih družin, romski otroci, otroci begunci ter otroci drugih veroizpovedi in narodnosti. Otroci so pogosto prepričani, da je edino dobro in “normalno” tisto, kar je v večini. Zato veliko stvari sodijo po sebi in večini vrstnikov. Težko razumejo, da ima Tadeja samo štiri barvice in zašite hlače in da nosi fantovske puloverje, ki jih je “podedovala” od starejšega brata. Ona se že ne more družiti z njimi, ker sploh ne ve, kaj je to Nintendo in nima Barbike, sploh pa nima pojma o počitnicah v Grčiji. Tadeja se jim včasih še malo zasmili; takrat ji podarijo kak bombon ali obrabljeno radirko, ampak Omer ima pa rjavo kožo in ne diši enako kot oni. Tadeji in Omerju učiteljica vedno oprosti, ker projekta ne prineseta natipkanega na računalnik, ampak napisanega na roko, dobita pa enako dobro oceno kot oni, ki so se ves večer mučili z računalnikom. Emini sošolci vedno zmečejo vse knjige z mize, ker sploh ne zna govoriti slovensko. Njen oče je brez ene noge in tudi ne zna slovensko. Učiteljica pravi, da so pribežali zaradi vojne, vendar ji fantje ne verjamejo. Zato še bolj ozmerjajo Emino in ji dajejo različne nesramne vzdevke.
 

Izogibanje in stereotipi o drugačnosti

Ljudje pogosto raje pogledajo v tla ali strahoma odhitijo, kadar srečajo osebo, ki ni po merilih večine. Nepoznavanje nekaterih težav, motenj in drugačnosti v ljudeh vzbuja nepojasnjen strah pred neznanim in povzroča oblikovanje stereotipov. Podobno je pri šolski populaciji. Otrok, ki se še nikoli ni srečal z osebo, ki bi se očitno razlikovala od njega, se utegne ob srečanju z njo odzvati na različne načine. Lahko bo zvedav ter bo spraševal starše, učitelje in osebo samo. Ko bo spoznal njeno drugačnost, jo bo lažje razumel in sprejel vse okoliščine, povezane z njo. V nasprotnem primeru se lahko primeri, da se bo zaradi drugačnosti te osebe počutil ogroženega in prestrašenega. Tako se s to osebo ne bo želel soočati ali pa bo razvil do nje negativne občutke ter jo dražil in zmerjal.
 

Pomembna so mnenja odraslih

Večina otrok v mlajših letih sprejema vzorce vedenja po svojih vzornikih – starših in učiteljih. Če se bodo starši že zgodaj začeli z otrokom pogovarjati o drugačnih osebah, jih opozarjali nanje v domačem okolju in jim razložili njihove težave, bodo pozneje lažje sprejeli sošolca s posebnimi potrebami. Enako velja za učitelje v razredih; otrokom bi morali pred prihodom novega sošolca razložiti njegove težave in pomoči, ki jo bo deležen. Neznani strahovi, o katerih se veliko govori, se tako spremenijo v povsem običajne dogodke v življenju.
 

Če vaš otrok deli nesramne opazke


Otroci pogosto delijo vzdevke, da bi določili, kdo je v njihovem prijateljskem krogu in kdo ne. Včasih gre to tako daleč, da se nekatere “žrtve” komaj prebijejo skozi šolsko obdobje. Vzdevki lahko pri kakem otroku delujejo kot psihično nasilje, saj so boleči in zapustijo dolgoročne posledice. V takih primerih je najslabše, če odrasli nesramne vzdevke preslišijo, češ, otroci bodo vedno le otroci, jih ignorirajo in dopuščajo, da prerastejo vse meje. Toda zavedati se morate, da če vaš otrok zmerja vrstnike, to še ne pomeni, da ste slabi starši.

Z otrokom se morate o zadevi temeljito pogovoriti. Naučiti ga morate, da je zmerjanje nepravično. Pomagati mu morate, da bo razmišljal o svojem početju. Vprašate ga, kako se je počutil in ali so mu izgovorjene besede prinesle zadovoljstvo. Otroku pomagate pri razvijanju pozitivne samopodobe (“Kaj lahko storiš, da se boš zares dobro počutil?”). Pred otroka postavimo jasna pričakovanja: “Takih besed ne uporabljamo, ker ne morejo rešiti težav in lahko zelo ranijo čustva drugih.”
Če je vaš otrok deležen zmerljivk

Če je vaš otrok tarča zasmehovanja, mu morate pozorno prisluhniti in razumeti njegove občutke. Včasih nam otroci take stvari preprosto zamolčijo, ker se bojijo, da bi se odzvali preveč burno. Eden od težjih vidikov starševstva je prav razumevanje, da naš otrok goji lastne občutke, ki so različni od naših.Otroku moramo pomagati razvijati veščine za ustrezno odzivanje v takšnih primerih. Z njim igrajte igro, v kateri ste vi v vlogi zbadljivega sošolca, on pa naj vas zavrne z besedami kot: “Nehaj me klicati tako – to ni moje ime!”
Če zadeve postanejo neobvladljive, je koristno, da se oglasite pri otrokovi razredničarki in ji predstavite težavo.

Z otrokom se morate o zadevi temeljito pogovoriti:
 

  • Naučiti ga morate, da je zmerjanje nepravično.
  • Pomagati mu morate, da bo razmišljal o svojem početju.
  • Vprašate ga, kako se je počutil in ali so mu izgovorjene besede prinesle zadovoljstvo.
  • Otroku pomagate pri razvijanju pozitivne samopodobe (“Kaj lahko storiš, da se boš zares dobro počutil?”).

 
Pred otroka postavimo jasna pričakovanja: “Takih besed ne uporabljamo, ker ne morejo rešiti težav in lahko zelo ranijo čustva drugih.”

Vir: Viva

Komentarji
Kategorija:   Novice, Obnašanje
Naslednji prispevek

Numerologija

junij 13, 2012 0