Thursday, June 20, 2024
13 junija, 2012

Trihotilomanija – bolezen puljenja dlak

By 0 1362 Views

Trihotilomanija se uvršča v posebno skupino bolezni z imenom »motnje nadzora impulza«. Tej skupini pripadajo še piromanija, kleptomanija in hazardiranje. Pri osebah, ki trpijo za trihotilomanijo, je skoraj vselej navzoča določena mera napetosti, zato je za številne avtorje puljenje las/dlak početje, ki zmanjšuje napetost. Problem se povečuje, ko oseba izpuli las/dlako, saj se pojavi strah pred izgubo nadzora in posledično popolno izgubo las/dlak. Poleg tega, da oseba postane zaposlena s takšnim razmišljanjem, lahko pride do skrajnega naraščanja anksioznosti.
 


Igra z lasom

Mnogi imajo navado, da se potem, ko las izpulijo, z njim igrajo. S korenom lasu se, denimo, dotikajo ustnice, las vlečejo skozi usta ali prste. Včasih koren odgriznejo, nekateri pojedo celoten las (to se imenuje trihotilofagija). Včasih je nujen kirurški poseg, s katerim odstranijo neprebavljene lase, saj se včasih zapletejo v klobčič.

Nekateri prebijejo ure in ure v iskanju »pravega lasu/dlake«, ki jo bodo izpulili. Drugi imajo »priljubljeno območje« (na glavi, lahko gre tudi za dlake od drugod), ki ga občasno zamenjajo. Pri tem gre lahko za katerokoli območje, poraslo z dlakami: trepalnice, obrvi, brada, dlake na prsih, nogah ali območju spolnih organov.
 

Priokus poraza


Temu početju oseba posveča od nekaj minut do nekaj ur na dan. Dlake/lase navadno pulijo, ko so sami. Pogosto se zatekajo k različnim poskusom, ki naj bi ustavili nadaljnjo izgubo las/dlak: nosijo rokavice, na kratko strižejo nohte ali lase. Žal takšni poskusi skoraj nikoli ne prinesejo uspeha in pri osebi puščajo grenak priokus poraza.
 

Že v mladosti

Motnja se najpogosteje pojavi okrog dvanajstega, trinajstega leta starosti. Neredki so primeri, ko se začne že prej ali pa znatno pozneje v življenju. Dogaja se, da se bolezen pojavi po stresnem dogodku, na primer po zlorabi ali po bolezni in smrti enega od staršev.

Toda večina ljudi s to motnjo se ne spomni nobenega stresnega dogodka, ki bi se zgodil pred pojavom bolezni. Kljub temu obstajajo tudi takšni, pri katerih simptomi izginejo potem, ko se izboljša odnos med starši ali jim starši posvetijo več pozornosti.

 

Motnja nevrotransmiterja serotonina


Ker se motnja najpogosteje pojavi v najstniških letih, nekateri avtorji menijo, da gre za posledico hormonskih sprememb. Pri nekaterih otrocih, ki najprej izpulijo, nato pa pojedo svoj las/dlako, so odkrili pomanjkanje železa, trihotilomanija pa se je umaknila po zagotovitvi železa. Vseeno največ avtorjev meni, da gre za motnjo na ravni nevrotransmiterjev (snovi, ki prenašajo sporočila v možganih). Kot dokaz navajajo dejstvo, da je trihotilomanija zelo podobna obsesivno-kompulzivni motnji, za katere je znano, da je posledica motnje nevrotransmiterja serotonina. Poleg osnovnih simptomov, imajo mnogi oboleli tudi epizode tako imenovanega prisilnega štetja, preverjanja in pranja, ki so značilne za obsesivno-kompulzivno motnjo. Zato posamezni avtorji trihotilomanijo štejejo za podvrsto ali različico obsesivno-kompulzivne motnje. To zamisel podpira tudi dejstvo, da se ta problema pogosto pojavljata v isti družini (to priča tudi o genski nagnjenosti) in da ista zdravila pomagata pri obeh boleznih.
 

Začne se z občutkom sramu

Trihotilomanija ima dvojne posledice, in sicer telesne, saj lahko pride do trajne izgube las/dlak na posameznem delu telesa, veliko pomembnejše (zlasti za odraščajoče) pa so duševne posledice. Vse se začne z občutkom sramu zaradi nezmožnosti nadziranja lastnega obnašanja in strahu pred posledicami. Pojavlja se tudi strah pred norostjo, zaradi česar oboleli pogosto skrivajo svojo težavo. Starši in drugi družinski člani redko razumejo pravo naravo problema. Takšnim otrokom pogosto govorijo, češ, zakaj preprosto ne odnehaš, s čimer jim dodatno krepijo občutek krivde ter nagnjenost k nizkemu samovrednotenju in samoomalovaževanju. Če je izguba las/dlak zelo vidna, se vrstniki takšnim otrokom posmehujejo in jih dražijo. Vse skupaj, sploh če gre za odraščajočega, ima lahko velike posledice pri ustvarjanju lastne samopodobe, samozaupanja in odnosa z vrstniki, to pa ima dolgotrajne, včasih tudi resne posledice pozneje v življenju.
 

Okrnjena kvaliteta življenja


Osebe s trihotilomanijo težko dosežejo zadovoljivo življenjsko kakovost. Prisiljene so se izogibati številnim dejavnostim (druženju, plavanju …), nosijo kape, lasulje, umetne trepalnice in očala s širokim obodom, obrvi si rišejo s svinčnikom, vse to pa jim daje izumetničen videz. Čeprav se nekatere obolele osebe tudi poročijo in življenje nadaljujejo povsem normalno, obstajajo tudi takšne, ki se iz strahu, da bi se njihova skrivnost razkrila, izogibajo intimnim odnosom.

Trihotilomanijo pogosto spremlja depresija, navadno kot odgovor na dolgotrajno demoralizacijo in nizko samospoštovanje. Občutek nemoči in nezmožnosti, da rešili težavo, pri teh osebah vpliva tudi na nastanek motenj razpoloženja. Znani so tudi poskusi samomora, samopoškodovanja in zlorabljanja različnih snovi. Skupaj s trihotilomanijo se lahko pojavi tudi grizenje nohtov, sesanje palca, udarjanje z glavo ali kompulzivno praskanje.
 

Zdravljenje


Zdravljenje bolezni je prilagojeno vsakemu obolelemu. Zdravljenje pa je treba začeti z informacijami o naravi bolezni, saj je izkustvo pokazalo, da to znatno zmanjša napetost in strah. Ni treba poudarjati, da olajša tudi nadaljnje zdravljenje. Prava informacija pomeni, da oboleli razume, da ni edini s svojim čudnim problemom, kot pogosto misli, s čimer se zmanjšata občutek izoliranosti in samoobtoževanje. Bolnikom je zlasti koristno povedati, da ne gre za norost, a tudi, da za njihov problem obstaja ustrezna rešitev.
Od zdravil so najučinkovitejša tista, ki so v rabi za zdravljenje obsesivno-kompulzivne motnje, torej tista, ki vplivajo na serotonergični nevrotransmiterski sistem. Kaže, da zdravila najbolj pomagajo pri zmanjševanju potrebe, da bi izpulili las/dlako. Če se bolnik dobro odzove na zdravilo, potreba v celoti izgine.

Toda najučinkovitejša in najdolgotrajnejša oblika zdravljenja trihotilomanije je kombinacija zdravljenja z zdravili in vedenjske terapije. Pri začetnih oblikah daje dobre izide tudi zgolj vedenjska terapija.
 

Pozorno tudi po ozdravitvi


Po uspešnem zdravljenju in ustavitvi nadaljnjega puljenja las/dlak, te znova zrastejo. Izjema je, če je nastala brazgotina, občasno pa tudi pri puljenju obrvi, kjer nastane trajna izguba. Nov las/dlaka, ki zraste, je lahko drugačnega odtenka in teksture.
Puljenje las uspešno ustavlja vedenjsko zdravljenje in/ali zdravljenje z zdravili. Ko lasje spet zrastejo, psihološki zapleti zahtevajo dodatno individualno ali skupinsko psihoterapevtsko zdravljenje. Zelo koristna pri odstranjevanju čustev sramu in izoliranosti, ki spremljajo to bolezen, so srečanja v podpornih skupinah.
 

Zakaj še niste slišali za trihotilomanijo?


Ne gre za novo bolezen. Že v Svetem pismu obstajajo opisi, ki ustrezajo tej bolezni. Njen prvi uradni opis sega v leto 1800. Toda še nedavno je bilo zelo malo podatkov o trihotilomaniji, saj so se tisti, ki so trpeli za to boleznijo, obračali na dermatologe, ki pa jim najpogosteje niso dajali natančnih podatkov o vzroku za izgubo las/dlak. V temelju te drobne sleparije je ležal strah, da bi zdravnik pomislil, da gre za norost.

Trihotilomanija je stopila iz anonimnosti zaradi novih publikacij, ki so vsebovale osnovne podatke o tej bolezni, a tudi o novih in uspešnih oblikah zdravljenih. Medijska predstavitev je v posameznih mestih pritegnila pozornost na stotine ljudi, ki so poiskali pomoč v boju proti tej bolezni.

Trihotilomanija ima boljšo napoved, če se bolezen začne pred šestim letom starosti. Pri takšnih primerih se namreč pogosto umakne sama od sebe. V obdobjih, ko ima življenje obolelega pozitiven tok, znaki bolezni za določen čas izginejo. Če bolezen ni zdravljenja, jo lahko vnovič sproži nastop neprijetnega obdobja ali stresa.

Vir: Viva

Kategorija:   Bolezni
Naslednji prispevek

Glavkom ali zelena mrena

13 junija, 2012 0