Trinajst pasti ljubezni

Zaljubljenost=Ljubezen?

 
Past: Prva past ljubezni se skriva v njeni podpomenki – zaljubljenosti. Najpreprosteje jo pojasnimo z legendarnim prepričanjem, da obstaja ljubezen na prvi pogled. Tisti neponovljivi, enkratni nož v srce, ko s pogledom prvič srečamo človeka, s katerim smo, v to smo takrat sveto prepričani, pripravljeni preživeti preostanek svojega življenja. Če se s tem človekom tudi v resnici “zapletemo” oziroma vstopimo v partnerski odnos, se sprva razvije romantična zaljubljenost, ki nam vzbuja tako prijetne občutke, da si želimo in pričakujemo, da bo trajala večno. V tej fazi se nam zdi vse popolno; na partnerju, v katerega smo se tako na hitro in tako usodno zaljubili, ne opazimo stvari, ki nam ne ugajajo, v najboljšem primeru jih zanikamo. Polni smo energije, naše srce je napolnjeno z ljubeznijo, zdi se nam, da smo na pravi poti, da je “to-to”, da ob nikomer več ne bomo čutili podobno − in prepričani smo, da partner čuti enako. Prepričani smo, da je to ljubezen.

Namig: Zaljubljenosti, te prvotne vzhičenosti (ki seveda lahko traja tudi dalj časa), ne moremo in ne smemo enačiti z ljubeznijo. Sprva morda še hodita z roko v roki, toda ta prvotna vznesenost, “metuljčki” v trebuhu, ki najbolje opisujejo zaljubljenost, sčasoma odletijo. To seveda ne pomeni, da je tedaj konec vsega lepega, nasprotno: zaljubljenost se umakne globljemu čustvu, ljubezni, ki je trdnejša, stabilnejša, trajnejša, lahko bi rekli večna.
 

Skupno življenje=Kopija preteklosti

Past: Ob odločitvi za skupno življenje pogosto storimo napako, da želimo iz nekdanjega doma (ali, še huje, zakona!) prinesti navade, o katerih smo prepričani, da so tiste prave, najboljše ali pa se jih preprosto ne želimo otresti. To je velika napaka, saj tako s seboj vlečemo minula bremena, katerih slabosti prej ali slej pridejo na dan in s katerimi se naš partner skoraj praviloma ne more poistovetiti oziroma strinjati

Namig: Najpomembnejše je, da na prvo mesto postavimo svojo (novo) zvezo, nov dom in se čim manj zgledujemo po navadah, ki smo jih prinesli iz nekdanjega. Individualne družinske vrednote je treba združiti v nov življenjski slog, ki bo sprejemljiv za oba. Partnerjem morata poiskati rešitve in kompromise. Pri tem je pomembno, da svojo zvezo postavita visoko nad to, kar govorijo ali počnejo starši/prijatelji/sodelavci/znanci. Priti je namreč treba do sklepov in rešitev, s katerimi se strinjata oba. Trdna osnova ne niha med dvema domovoma in dvema skrajnostma, marveč mora biti samostojna, drugačna, edinstvena.
 

Partnerstvo=Sobivanje

Past: Mnogi partnerji menijo, da je treba čimveč časa preživeti skupaj – da je to, koliko časa prebijeta skupaj, edino merilo trdne zveze oziroma dobrega zakona. (Skupni čas v tem primeru zajema tako sobivanje doma kot skupno prebijanje prostega časa, torej vsake proste minute, v kateri naj bi našla priložnost za druženje, pogovor, zabavo). Številni pari imajo celo skupne prijatelje kot edino družbo, s katero prebijajo prosti čas ter dopuste in v krogu katerih se pogovori navadno sučejo okrog enih in istih stvari.

Namig: To, da partnerja preživita skupaj veliko časa, je sicer pohvale vredno – vendar je treba vedeti, da je poleg količine skupaj preživetega prostega časa pomembna tudi njegova kakovost. Zato je prav, da imata tudi ločene interese, družbo in dejavnosti. Vsakdo potrebuje določen prostor in čas zase, v katerem uredi svoje misli in občutke. Če nekdo ves čas “visi” na nas in z nami, je možnost, da ga bomo nekoč zavrnili, večja – posledice pa utegnejo biti katastrofalne. To, da gre partner kdaj po svoje, seveda ne pomeni, da nas nima (več) rad. Prav je, da si vsaj enkrat na teden vzame čas zase: za svoje prijatelje, konjičke, šport, karkoli ga/jo pač veseli. Tako si dviguje samozavest in izboljša razpoloženje, dokazano pa je tudi, da občasna “ločitev”, seveda v normalnih mejah, partnerja še bolj povezuje: prinaša nove in sveže poglede na življenje, nove teme za pogovore in nova vznemirjenja.
 

Otrok=Konec skupnega časa

Past: Rojstvo otroka je za starša (zakonca) smetana na vrhu torte, zaradi katere sta se v letih, ki sledijo, pripravljena odpovedati marsičemu. Predvsem za matere starševstvo nenadoma postane prva služba, biti mama pa prva življenjska vloga in poslanstvo. Tako se celo najbolj “zaljubljenim” in “popolnim” parom s prihodom otroka zgodi, da so zaljubljenost, romantika in iskanje priložnosti za razburljiv seks nenadoma potisnjeni na stranski tir, v prid sitega, previtega, pomirjenega in uspavanega otroka. Potem, ko enkrat spi, pa je eden (ali oba) od partnerjev pogosto preutrujen za vsakršne intimnosti. Vse, kar jima roji po glavi, je samo to, kako bi se privlekla do postelje in zaspala za tistih nekaj ur, dokler se malček ne bo prvič zbudil in zahteval svoje. Tako mine leto, dve, tri, z odhodom v šolo pa seveda nastopijo nove težave in skrbi. Življenje pa teče naprej – dokler otrok ne odraste in se odseli, partnerja pa se nenadoma vprašata, kaj sploh še imata skupnega, razen neskončnih pogovorov o otrokovih navadah in razvadah.

Namig: Ne glede na zahtevnost otrok(a) in kljub dejstvu, da bo pomanjkanje časa nadaljnjih petnajst let stalnica, je vendarle dobro, da si partnerja vzameta čas samo zase. Da vsaj občasno odideta kam brez otrok. Predvsem pa je pomembno, da ostaneta ljubimca in se z novo vlogo staršev ne istovetita toliko, da bi postala (in se nazivala!) samo “ata” in “mama”. Ko enkrat pozabita, da sta predvsem ljubimca in zaveznika, ko svojo partnersko zvezo omejita na nego otroka in odklopita domišljijo, vznemirjenje in drobna presenečenja, se hitro znajdeta v čustveni izolaciji, iz katere pogosto ni izhoda.
 

Rutina=Varniost

Past: Misliti, da je naša partnerska zveza edina stvar v našem hektičnem življenju, ki ni stresna, in se spraševati, zakaj bi stvari spreminjali, je napačno. V dolgoročni zvezi sicer obstaja (in je celo dobrodošel) določena raven udobja in predvidljivosti vsakodnevnih opravil – vendar pretirana rutina poveča nevarnost, da bomo prenehali biti ustvarjalni in drugačni, “branje misli” pa pomeni, da partnerja ne poslušamo več. Od tod do velikih nesporazumov, ki lahko vodijo v zakonske polomije, je le še korak.

Namig: Ni treba, da se vsak dan, vsak teden, držite točno določenega urnika. Stisnite zobe ter sem in tja naredite kaj drugače. Namesto sobotnega kuhanja kosila partnerja presenetite z vstopnicami za savno in povabilom na poznejšo romantično večerjo. Med službo ga vznemirite s pomenljivim telefonskim klicem. V žepu hlač mu pustite žgečkljivo sporočilo. Poljubite ga kar tako, brez razloga. Namesto običajnega belega perila oblecite rdeče. Ali, še raje, bodite brez. Presenečajte z drobnimi pozornostmi. Včasih so dovolj le malenkosti, ki pa povsem spremenijo dan.
 

Molk=Zlato

Past: Po več letih partnerske zveze se pogosto primeri, da si partnerja nimata več kaj povedati. Najprej doma, potem na poti v službo, na izletu ali med obrokom. Molk je zagotovo dokaz, da so čustva nekje drugje: pri otrocih, pri drugi simpatiji, pri konjičku ali službenih obveznostih − vsekakor pa ne pri partnerju. Zavedati se moramo, da se ohladitev v komuniciranju praviloma prevesi tudi na področje telesne komunikacije in s tem tudi spolnosti. Včasih govorica telesa pove več, kot bi partnerjema uspelo reči ali se zavedati, kako daleč vsaksebi sta že.

Namig: Četudi se vam zdi popolnoma nepotrebno ali vam je celo odveč komunicirati, če želite ohraniti zvezo, to preprosto morate. Pa ne tako, da postavljate za lase privlečena vprašanja in odgovarjate z enozložnicami. Potrudite se in spodbudite pristen pogovor. Morda za začetek o stanju vajine zveze. Je postala dolgočasna, preveč predvidljiva, nezanimiva, celo neprijetna in odvečna? Prav skozi pogovor o tem se lahko izkristalizirajo vzroki in nakažejo posledice posameznih ravnanj in vzgibov, ki (za zdaj še) držijo zvezo skupaj. Partnerja se morata veliko pogovarjati o medsebojnem odnosu, o željah, potrebah, pričakovanjih, o načrtih in prihodnosti, ki jo morata načrtovati skupaj. Molk je ubijalec pristnega odnosa in prvi korak k njegovemu propadu.
 

Skrb zase=Izguba časa

Past: Dejstvo je, da se vsi telesno spreminjamo. Dejstvo je tudi, da v številnih partnerskih zvezah eden ali oba partnerja potem, ko je zveza tako ali drugače “zapečatena”, delno ali popolnoma opustita skrb zase. Toda kakorkoli obrnemo, zanemarjen partner ni in ne more biti zanimiv za drugega. Čeprav smo poročeni že deset let, to še ne pomeni, da se lahko po hiši sprehajamo v oguljeni trenerki, strganih copatih, nenaličeni in zaudarjajoči po postanem kosilu.

Namig: Povsem preprosto: postavite se pred ogledalo v dveh “izvedbah” − zanemarjeni in izpiljeni. Najprej morate biti namreč privlačni zase – šele nato za druge. Pogled v ogledalo vas bo prepričal in “izpiljeni” se boste počutili veliko bolje, zato boste bolje razpoloženi, ne nazadnje bo boljše tudi vaše spolno življenje. To pa je eden od preizkusnih kamnov trajne zveze.
 

Moja volja=Zate ukaz

Past: V dobrih partnerskih zvezah imata oba partnerja približno enake možnosti odločanja oziroma uveljavljanja svoje volje. Zveze, v katerih eden od partnerjev vselej uveljavi svojo voljo ali mnenje, drugi pa ima občutek podrejenosti in manjvrednosti, so, nasprotno, obsojene na odnos, podoben tistemu, ki ga imamo na delovnem mestu z nadrejenim: takšnega, v katerem navadno samo poslušamo in kimamo, ne da bi imeli pri tem možnost vplivanja na dogodke in razmere, ki nas zadevajo.

Namig: Možnost sklepanja kompromisov je znak zrelosti in nujni pogoj vzdrževanja kakovostne zveze. Partnerja morata biti pripravljena na iskanje “zlate sredine”. Bolj ko si za to prizadevata oba, bolj ko sta enakopravna, bolje je za zvezo. Enakovredno partnerstvo je tisto, v katerem se zavedamo prednosti in slabosti sebe in partnerja, tisto, v katerem iščemo skupne rešitve, ki so v obojestransko korist in za katere sta oba pripravljena prevzeti odgovornost.
 

Partner po naši meri=Pravi partner

Past: Ena od osnov partnerske zveze je spoštovanje. To pomeni, da cenimo, kdo in kaj je naš partner, da ga sprejemamo z vsemi njegovimi prednostmi in pomanjkljivostmi. Ne pomeni pa poniževanja, posmehovanja, vzbujanja občutka nepomembnosti in manjvrednosti. To so nizki udarci in opozorilni znaki, da je z našim odnosom do partnerja oziroma z našo predstavo o njem nekaj narobe.

Namig: Partner je najprej vaš prijatelj in šele nato ljubimec. Zato ga obravnavajte kot prijatelja – tega pa ne bi nikdar užalili z nizkimi udarci ali nepremišljenimi izjavami. Naučite se ga sprejemati z vsemi njegovimi napakami in pomanjkljivostmi (verjemite ali ne, ampak tudi zaradi teh ste se nekoč vanj zaljubili!) ter se zavedajte, da vam dejstvo, da ste s partnerjem že “domači”, ne daje pravice, da uničite njegovo samospoštovanje. Naučite se prilagajati. Vajina zveza se gradi na strpnosti in potrpežljivosti; kako bi bilo všeč vam, če bi vas nekdo skušal spremeniti?
 

Čas za zvezo=Izgubljeni čas

Past: V divjem tempu vsakdana je pomanjkanje časa za partnerja (in družino!) nekaj povsem normalnega. Težava nastane, ko nam takšno pomanjkanje časa preide v navado in nam je celo všeč – nenadoma, denimo, ugotovimo, da se je mogoče povsem elegantno, pod pretvezo službenih obveznosti, izogniti iskrenim pogovorom in izmakniti intimnostim, ki so nam zaradi preobremenjenosti postale odveč, da lahko kupi papirjev, ki jih prinesemo iz službe, olajšajo iskanje izgovorov za nekaj, kar smo nekoč radi počeli.

Namig: Partnerja, ki ne znata izkoristiti najmanj pol ure na dan samo zase, se morata vprašati, ali se jima sploh splača vztrajati v zvezi. Če si namreč nista zmožna utrgati tistih trideset kakovostnih minut, ko bi bila skupaj in bi lahko počela vse, kar jima poželi srce (pa naj bo to samo iskriv pogovor, obujanje spominov ali strastno ljubljenje), kmalu ne bosta zmožna niti skupnega nedeljskega kosila ali sobotnega petminutnega seksa med dvema filmoma, ki ju gledata vsak v svoji spalnici.
 

Dober seks=Prepovedan seks

Past: V partnerski zvezi seks z leti, roko na srce, postane rutina. Partnerjevo telo, želje, navade, posebnosti, gibe … vse to poznamo do podrobnosti, tako kot on pozna naše telo, želje, navade, posebnosti in gibe. Zato ni nenavadno, da začutimo željo po spremembi, po popestritvi spolnega življenja. V poplavi svetovalnih člankov, televizijskih oddaj in, seveda, filmov “za odrasle” ni težko najti nečesa, kar nas zanima in vznemirja, nečesa, kar si želimo preizkusiti tudi sami in o čemer začnemo fantazirati. Dokler je vse to na ravni fantazij, je seveda vse lepo in prav; zaplete se, ko fantazije delimo s partnerjem ali jih celo začnemo uresničevati brez njega (oziroma brez njegovega privoljenja). Možnosti je nešteto: od nedolžnih izletov v trgovino s pripomočki za popestritev spolnega življenja do nevarnejših eksperimentov, med katerimi seveda prednjačita skok čez plot in naključni seks (za eno noč). Popestritev spolnosti brez vednosti ali brez privoljenja partnerja seveda izvira predvsem iz nezadovoljstva z obstoječo zvezo, dodatni dejavniki pa so pogovor, pozornost, domišljija in izvirnost, ki jih v partnerski zvezi primanjkuje, v “prepovedani”, ki je tako neizogibna posledica, pa jih je dovolj.

Namig: Pogovor, pogovor in znova pogovor. Naj vam ne bo nerodno partnerju razkriti svoje fantazije, pa naj se vam zdijo še tako “umazane” in neprimerne. Morda partner razmišlja enako. Nemara je tudi on že pomislil na izlet v sex shop, morda bi tudi on želel poskusiti kaj novega, drugačnega, izvirnega. Vse to seveda velja le v primeru, da želje in sanjarjenja vključujejo trenutnega partnerja. Takoj ko se misli usmerijo na tretjo osebo in ko nas želja po skoku čez plot obsede tako močno, da smo pripravljeni za njeno uresničitev postaviti na kocko trenutno zvezo, pa moramo najprej razčistiti pri sebi: ali je to res tisto, kar hočemo? Zaradi enega samega seksa, ki morda sploh ne bo dober, tvegati stabilno partnerstvo, ki nam bo na dolgi rok prineslo samo dobro, naključni seks pa najbrž prav nobene koristi? Vprašajte se tudi, kako se boste pozneje soočili s partnerjem, kaj to pomeni za vaš odnos do vajine zveze, in ne nazadnje, poskušajte se vživeti v partnerjevo kožo ali v mislih celo zamenjati vloge. Kako bi vi prenesli takšno novico? In ali res ne morete vsega tega, kar bi vam prinesel naključni seks ali dobro načrtovan skok čez plot, uresničiti tudi v tej zvezi, in to brez pretresov in razočaranj? Ukrepajte šele potem, ko si (iskreno!) odgovorite na ta vprašanja!
 

Odhod otrok=Konec sveta

Past: Otroci prej ali slej odrastejo in se odselijo, s partnerjem pa ostaneta sama. To je trenutek, ko številni pari ugotovijo, da jih nič več ne drži skupaj. Občutek imajo, da se zjutraj nenadoma zbujajo ob tujcu in ne več ob partnerju, s katerim sta med vzgajanjem otrok in vzdrževanjem (popolne) družine zakon, žal, postavila na stranski tir. To je trenutek, ko morate v oživljanje zveze vložiti veliko truda, saj nič več ne bo tako, kot je bilo zadnjih dvajset ali več let. Odhod otrok zdoma je pogosto preizkusni kamen partnerstva in odločilni trenutek njegovega nadaljevanja oziroma propada.

Namig: Partnerja se morata po odhodu otrok predvsem veliko pogovarjati: o ciljih za prihodnost, o pričakovanjih, o finančnih težavah in priložnostih, o zdravstvenih težavah, skupaj z menopavzo in andropavzo, o spremembi vlog doma, o tem, kje in kako želita preživeti preostanek življenja, o vnukih, o ostarelih starših, o tem, kdaj si gresta na živce, o potovanjih, o skupni zabavi … Leta, ki sledijo odhodu otroka iz “gnezda”, so lahko, z dobro komunikacijo in pripravljenostjo na to fazo partnerskega življenja, polna užitkov in novih začetkov, seks brez navzočnosti otrok pa je bolj spontan in zanimiv.
 

Mine zaljubljenost=Mine ljubezen?

Past: Zaljubljenost je samo ena od faz ljubezni, ki prej ali slej mine – ne sicer v celoti, zagotovo pa mine intenzivnost, za katero so značilna, kot smo ugotovili že na začetku prispevka, močna občutja, vznemirjenost, želja po partnerjevi nenehni navzočnosti itn. Ko vsa ta intenzivna občutja postopno usahnejo, ko se ljubezen umakne dnevni rutini in stoodstotnemu poznavanju partnerja, smo prepričani, da je minilo vse, za kar se je v partnerski zvezi splačalo vztrajati, se zanjo truditi in jo držati pokonci. Nič več nas ne spreletavajo mravljinci, ko se nas partner dotakne, nič več nismo vznemirjeni ob skoku med rjuhe, na njem ni nič več skrivnostnega. Za kaj se sploh še splača truditi?

Namig: Za ljubezen. Ljubezen je nad zaljubljenostjo in je več od zaljubljenosti. Je kombinacija zaljubljenosti in prijateljstva in zavezništva in zarotništva. Ko mine zaljubljenost, vsaj njena največja intenzivnost, šele pride tisti najboljše: zaobljuba partnerstva, zvestobe, podpore v dobrem in slabem. Ljubezen je potrditev pravilne odločitve, odločitve, da želimo z nekom preživeti preostanek življenja in da smo ga pripravljeni sprejeti z vsemi njegovimi plusi in minusi. Ali, povedano drugače: zaljubljenost je občutek: površinski in minljiv. Ljubezen je čustvo: globoko in, v najboljšem primeru, večno.

Vir: viva.si