Sunday, September 23, 2018
[Total: 1    Average: 1/5]

Predvsem pa se je treba zavedati, da vsi otroci ne delujejo po načelu in pravilih, ki sem jih naštela v uvodu. Jane Gilbert v knjigi Navajanje na kahlico (Didakta, 2003) kot enega od znakov, da je otrok že zrel za odvajanje od nočne pleničke, denimo navaja tudi to, da plenica zgodaj zjutraj dobesedno pušča. Otrok naj bi namreč zaradi povečane sposobnosti obvladovanja mehurja urin nekaj časa (nekaj ur) uspešno zadrževal, potem pa to veliko večjo količino naenkrat izločil, česar še tako vpojna plenička preprosto ne zdrži.

Morda se bo celo zgodilo, da se bo otrok, ki je že veselo prespal noč, kar naenkrat (zdaj ko je suh) začel ponovno zbujati ponoči. To je lahko znak, da zaznava poln mehur in ga ta moti, zato se zbudi. In se polula v pleničko. Če ima to prebujanje določen urnik, je za nemirnost otroka ponoči skoraj zagotovo kriv poln mehur.

Če imate ponoči dovolj energije, poskusite otroka, ko se ponoči zbudi, dati na kahlico. Morda vam bo uspelo ujeti kapljice, preden jih otrok spusti v plenico. Pri tem vam bodo še kako prav prišle hlačne plenice, ker jih je mnogo preprosteje potegniti dol in potem spet nazaj na ritko. Toda to lahko pomeni, da boste morali ponovno vstajati nekajkrat na noč. Naporno, kajne?
 

Ne rabim več plenice!

Najslajša glasba za starševska ušesa pa je gotovo otrokova odločitev, da plenice ponoči ne bo več imel na sebi. Pri tem naj vas – če otrok sicer ne kaže očitno prej omenjenih znakov, da bi bil zmožen tudi ponoči nadzorovati svoj mehur – ne zagrabi panika.

Ko se je moj sin približeval svojemu četrtemu rojstnemu dnevu, je bil podnevi že suh. Njegova nočna plenička pa je bila vsako jutro še vedno do konca napolnjena. Ko sva šla nekega dne v trgovino po nov zavitek plenic, se je naenkrat sredi polic ustavil in dejal: »Mami, ne rabim več plenice!« Nejeverno sem ga pogledala, saj sem se spomnila na plenico, ki sem jo tisto jutro vrgla v koš za smeti. »Si prepričan? Tvoja plenička je bila težka danes zjutraj!« Pa se ni dal, pomignil mi je, naj se sklonim, vzel moj obraz med dlani, se mi zazrl globoko v oči in jasno dejal: »Ne rabim več plenice!« Prijateljica, mati treh otrok, ki sva jo hip pred tem srečala v trgovini, mi je samo pomežiknila. »Poslušaj ga, on že ve.« Pa smo ga res. Posteljo je pomočil le nekajkrat.
 

Preden gre plenica pa-pa

Če vam je otrok nakazal ali povedal, da je ponoči pripravljen spati brez plenice, se z njim o tem najprej pogovorite. Predvsem je dobro premisliti, ali se v otrokovem življenju trenutno ne dogajajo kakšni večji pretresi (menjava vrtca, obiski pri zobozdravniku, nov družinski član itd.), saj je lahko navajanje na spanje brez plenice v tem primeru neuspešno in zelo stresno. Tako za otroka, ki se bo zbudil v mokri postelji in z občutkom sramu in krivde, kot tudi za vas, ki boste morali preoblačiti polulano posteljnino.

Če je čas pravi, vi in otrok pa pripravljena, je najbolje, da se stvari kar takoj lotite. Poletje pa je tako ali tako najboljši čas za odvajanje od plenic, najsi bo podnevi ali ponoči; zrak je toplejši, otroci so manj oblečeni in tudi morebitna mokrota jih ne bo takoj spravila na rob prehlada.

Preden začnemo, zavarujmo posteljo. Priskrbite si neprepustno podlogo (navadno so iz gume), ki bo zavarovala vzmetnico pred lužico. Ker so tovrstne podloge lahko zelo drage, otrok pa jo bo potreboval le nekaj mesecev (če bo šlo vse po načrtih), se pozanimajte pri sorodnikih ali prijateljih, ki so jo že potrebovali. Morda vam jo bodo odstopili. Sama sem se zatekla k še preprostejši rešitvi, ki mi jo je predlagala znanka. Na vzmetnico sem položila veliko plastično vrečko za smeti, nanjo položila brisačo za na plažo, ki je mnogo debelejša kot običajna brisača, pa tudi mehkejša, šele na to pa sem napela rjuho. Če je do nezgode prišlo, sem le preprosto zamenjala rjuho in brisačo ter ju brez težav oprala.

Dobro je, da si že pred spanjem pripravimo rezervno posteljnino in otrokovo pižamo, da je ne bomo v primeru pomočene postelje sredi noči iskali in po nepotrebnem prižigali luči.

Noč je temna, na kar odrasli velikokrat pozabimo. Nam je preprosto vstati iz postelje in v temi odtavati proti stranišču. Otrok tega ne zmore. Četudi se bo zbudil zaradi polnega mehurja, bo v času, ko bo iskal, kje mora prižgati lučko, ali pa bo celo v temi tipal, kje ima kahlico, že teklo! V otroški sobi mu zato prižgimo nočno lučko, ki bo z minimalno svetlobo osvetljevala prostor in mu kazala pot do kahlice.

Če otroku uide, se nikar ne jezite. Poskušajte delovati pozitivno. Že res, da vas bodo nezgode prebujale, polnočno preoblačenje postelje in otroka pa utrujalo, toda zavedajte se, da mokra postelja, v kateri se kar naenkrat zbudi, vznemirja otroka prav tako kot vas. Vsaka nezgoda mu spodbija občutek samozavesti. Tudi šalite se ne v smislu: »Kdo je pa danes lužico naredil?« Otrok si želi zmage, starši jo morajo nenehno podpirati. Zato je tudi pomembno, da otroka vsakič, ko je zjutraj suh, pohvalite. Kdaj bo popolnoma suh, je težko napovedati. Nekateri otroci potrebujejo nekaj dni, nekateri tedne ali celo mesece. Nekaterim pa se »nezgode« sploh ne dogajajo.

Otroka moramo navaditi tudi na določen red. Naj bo lulanje zadnja stvar, ki jo naredi, preden gre v posteljo, in tudi prva, ko se zbudi. Če mu pred spanjem berete zgodbe, naj gre otrok po zadnji zgodbi še enkrat lulat, četudi je vse skupaj že opravil pred petnajstimi minutami.
 

Ne odtegujte otrokom pijače

Ko smo razglasili, da naš fantič ponoči nima več plenice, so začeli deževati dobronamerni nasveti, kako preprečiti nočne »nezgode«. Med njimi je bil tudi ta: ne dajajte mu zvečer preveč piti! Ker je sin dober pivec vode ali čaja in ker je bil kozarček pijače že skoraj obredna popotnica v lahko noč, sem bila, ko je bila na vrsti prva »nezgoda«, resnično prepričana, da je pil preveč. Toda otroku vendar ne morem odreči pijače, če je žejen! K sreči me je nekje zagrabil občutek, da mora otrok pač piti, četudi bo to pomenilo kakšno mokro noč več. Pa jih sploh ni bilo. Sin tako še vedno popije svoj deciliter vode, tik preden zatisne oči.

Seveda to ne pomeni, da lahko pustite otroku, da se tik pred spanjem naceja s tekočino. Toda premalo pijače lahko otrokovemu organizmu ne le škodi, pač pa tudi moti proces navajanja na spanje brez plenice. Gilbertova v knjigi Navajanje na kahlico piše, da postane zaradi premalo pijače urin močno skoncentriran, kar pa draži mehur. Ta potem dobiva signal, naj izloča manjše količine urina, posledica tega pa so pogostejše »nezgode«.

Po drugi strani pa je dobro vedeti, da določene tekočine in določeno sadje, ki ga otrok poje eno uro pred spanjem, na telo lahko delujejo diuretično (torej odvajajo vodo iz telesa). To so predvsem sadni čaji in pa kiselkasto sadje (pomaranče, mandarine itd.).
 

Zbudi se, lulati moraš!

Čeprav večina strokovnjakov odsvetuje, da bi starši otroke ponoči odnašali na stranišče, da se ne bi ponoči polulali, to dela veliko staršev. Tudi midva z možem sva, priznam, v strahu, da bi ne bila postelja mokra, na začetku sinovega navajanja na spanje brez plenice, tik preden sva šla spat, otroka »dvignila« in ga z nežnim prigovarjanjem spravila lulat.

Zakaj so strokovnjaki proti? Ker trdijo, da s tem pravzaprav otroka učimo, da lahko med spanjem oziroma v stanju, ko niso popolnoma pri zavesti, opravijo malo potrebo. In s tem naj se otroci ne bi naučili, da je treba, ko začutijo, da je mehur poln, vstati in ga izprazniti v kahlico.

A vseeno veliko staršev to počne, saj otroci navadno zelo hitro zaspijo nazaj in imajo tako noč mirnejšo, kot bi jo imeli sicer.

Pomembno je, da če se odločite, da boste otroka ponoči »dvigovali«, to storite tako, da se z njim pogovarjate in ga prebudite do te mere, da se bo zavedal, kaj se z njim dogaja.
 

Tako velik, pa še vedno lula v posteljo

Skoraj vsak peti otrok ima pri šestih letih še vedno težave z občasnim ali celo rednim močenjem postelje. Pri tem je zanimivo dejstvo, da je med temi dvakrat več fantkov kot deklic.

Težava pri močenju je predvsem v tem, da spodkopava otrokovo samozavest in samozaupanje ter da je otroka močno sram. Če otrok, ki moči posteljo, že hodi v šolo, bo verjetno zelo nerad ostal čez noč zdoma (denimo pri prijatelju ali v koloniji). Če bo namreč zmočil posteljo med svojimi vrstniki, bo to lahko nanj izredno slabo vplivalo. Kaj kmalu se namreč zapletemo v začarani krog – otroka je strah, da bo ponovno pomočil posteljo, zato je nervozen in nesproščen, kar pa še pripomore k temu, da ponoči ponovno spusti lužico.

Če otrok pri petih letih še vedno redno moči posteljo, je dobro, da se posvetujete z zdravnikom. Ta bo preveril morebitne fizične težave. Morda otroku primanjkuje hormona vazopresina, ki omogoča, da se urin koncentrira, morda ima premajhen mehur ali pa preveč trdno spi. Za take težave se najdejo rešitve v obliki zdravil ali posebnih vaj za urjenje mehurja, za preveč trdne zaspance pa priporočajo uporabo alarma, ki se vklopi, ko otroku ponoči uide nekaj urina.

Starši pa lahko otroku, ki pogosto moči posteljo, predvsem stojijo ob strani. Nikoli ga ne kaznujte, ker je postelja spet mokra, ne nalagajte mu, naj sam pripravi svežo posteljo in pospravi (ali celo opere!) polulano. Preverite tudi, kdaj se močenje postelje pojavlja. Se je morda kaj takega zgodilo v vrtcu ali šoli? Sploh če je bil otrok že dalj časa suh tudi ponoči, zdaj pa naenkrat ponovno moči posteljo, to pomeni, da je najverjetneje v stiski.

Predvsem pa se zavedajte, da niste edina družina, ki ima težave z majhnim »močilcem« postelje. In se tolažite, da še nihče ni šel pred oltar v plenici namesto v hlačah. Vsaj tako je rekla moja babica.

Članek objavljen v reviji Otrok in družina Julij 2005

Kategorija:   Novice, Razvoj otroka
Naslednji prispevek

Potoval s hčerkinim potnim listom

junij 13, 2012 0