Sunday, November 17, 2019
[Total: 0    Average: 0/5]

Starostna meja, pri kateri mladi začnejo z drogami pada ….
To sicer ni presenetljivo, saj zdaj mladi z vsem začnejo prej, toda v tem smislu je škoda zaradi jemanja droge lahko večja kot pri odraslih. Pri katerikoli drogi.Uporaba drog zanesljivo narašča. Res je tudi, da je več služb, ki pomagajo uživalcem drog, hkrati pa narašča tudi število tistih, ki poiščejo pomoč. Morda je večja tudi osveščenost svojcev, ki prej prepoznajo neko vedenje. Ta možnost se jim zdi zdaj bolj realna, tudi tema je manj tabuizirana. To ni več takšna sramota za družino, kot je bila včasih, in poiskati pomoč se zdi veliko bolj normalno.

Kateri so najočitnejši zunanji znaki, po katerih opazimo, da mladostnik jemlje drogo?
Prva stvar so odnosi v družini. Skrivnostnost, nezaupanje, starši ne vedo več, kaj se dogaja, da otroka ni doma, otrok ima družbo, o kateri ne govori, popušča v šoli, veliko "šprica" … Potem je tu še spremenjeno vedenje, včasih zamračenost, spet drugič privzdignjena razpoloženja brez pravega razloga, mladostnik spi bodisi preveč bodisi premalo, deluje upočasnjeno, čeprav ni užival alkohola …

Zakaj mislite, da starši pogosto spregledajo te tako očitne znake?
Prej bi rekel, da si pred tem zatiskajo oči. Ne
vzamejo si dovolj časa za otroka, v tem smislu, da bi ostali v stiku z njim, da bi vedeli, kaj se z njim dogaja. Nedvomno vedo absolutno premalo, kaj se dogaja z otrokom.

In če doma najdemo dokaze, denimo zažgano folijo, papirčke, druge sumljive ostanke ali pribor?
Tako rekoč nemogoče je, da to ne bi bilo otrokovo; izgovorom, da ga je prijatelj/ica prosila, naj mu/ji to spravi, ne gre nasedati.

Začetnemu šoku sledi pogovor. Kako ga začeti in kaj reči otroku, da ne izgubimo še tisto malo zaupanja, da se ne bo počutil napaden … Kako pristopiti k pogovoru?
Tu sta ves čas dva problema. Prvi je vzdrževanje stika, vzpostavljanje zaupanja in bližine, znati se pogovarjati, poslušati otroka … Drugo je vedenje oziroma nadzor. Tu pa lahko postavljamo neke meje in zahtevamo, naj pride domov ob primerni uri, da ima določen šolski uspeh, da nima neopravičenih ur …

Ko starši ugotovijo, da njihov mladostnik jemlje drogo, so popolnoma iz sebe. Pogosto krivijo sebe, pogovor je vse prevečkrat šablonski in nato gre vse samo še navzdol …
Če je to res prvi stik, je verjetno odnos najbrž res popolnoma zgrešen. Če se prej o tem nismo znali pogovarjati v normalnih okoliščinah, če otroka nismo nikoli vprašali, kaj mu pomeni droga, ali jo uporablja ali ne, se bomo v tej situaciji zagotovo odzvali narobe oziroma pretirano. Prvič zato, ker je to prvič, drugič zato, ker smo prestrašeni. Najbrž smo že veliko zamudili. Ta vprašanja je treba odpirati že prej in ne šele tedaj, ko se začne že dogajati.

Kdaj se torej začeti pogovarjati o drogi?
To temo vključimo v pogovor, ko se na primer pogovarjamo o vrednotah, o kakovosti življenja, o skrbi za zdravje … Če teh pogovorov doma nimamo, če se o tem ne znamo pogovarjati, nenaden začetek pogovora o drogah lahko otroka kar prestraši. Predstopnja vsega je, da z otrokom ohranjamo dialog, ki ga vzdržujemo in razvijamo že od zgodnjega otroštva. V tem primeru ni pogovor o drogi nič posebnega, in je droga samo še ena tema, tako kot zdravje, ljubezen, spolnost, ali način preživljanja počitnic. Kadar je tema pogovora samo droga, se otrok počuti ogroženega, čuti, da nekaj sumimo in da mu to tudi sporočamo. Treba je torej vzdrževati tesen stik z otrokom in mu znati tudi postavljati meje.

Težava je verjetno tudi v tem, da starši skoraj nič ne vedo o drogah. Znane so jim samo grozljive zmotne podobe in smrtna nevarnost – vseh drog.
Prav zato smo pripravili knjigo Mladostnik in droga kot priročnik za starše in učitelje. Na primer na fotografijah, ki nam jih je prijazno odstopila Uprava kriminalistične policije, Center za forenzične preiskave, so predstavljene droge, zasežene na našem trgu. Starši lahko zelo podrobno vidijo in prepoznajo droge, vidijo lahko, kakšne so videti, lahko se seznanijo, kako posamezna droga deluje. V knjigi namenoma ne govorimo samo o grozljivih in škodljivih plateh, ampak tudi o prijetnih učinkih drog, kajti prav to je razlog, zaradi katerega mladi drogo vzamejo. Starši morajo vedeti, da droge prinašajo tudi dobre občutke. Zakaj bi jih sicer sploh jemali? Vedeti je treba, da droge prinašajo tudi sprostitev, poživitev, občutek pripadnosti, sposobnost komuniciranja, predvsem pa pozabo, ki je pomembna prvina pri zmanjšanju tesnobe …

Če se vrneva nazaj. Pri najstniku smo našli papirčke, odprli smo pogovor o tej temi in ugotovili, da kadi travo. Kam se obrniti po pomoč? Kdo je tisti, na katerega se najprej obrnemo, ko ugotovimo, da naš mladostnik jemlje drogo?
Prvi bodimo mi. Poskusimo vzpostaviti stik, ki nam bo omogočal izvedeti, kaj se z najstnikom dogaja. Velikokrat se zgodi, da je odnos že tako slab, da tega kot starši ne zmoremo sami. Ali pa najstnik kljub obljubam, da tega ne bo več počel, da bo hodil domov ob razumni uri, da bo prišel trezen in da ne bo manjkal v šoli, tega ne uresniči.
Zdaj je na voljo veliko svetovalnih služb in tretja oseba pogosto lahko naredi marsikaj. Pri tem ne gre za zdravljenje, saj se odvisnost najbrž sploh še ni razvila, marveč za posvet, pogovor. Pogosto že dva ali trije pogovori zadostujejo, da starši vzpostavijo boljši odnos z otrokom, otrok pa uvidi, da je stvar resna in da ne more početi vsega, kar se mu zahoče. Zdaj je število uživalcev tako imenovanih mehkih drog tolikšno, da zdravstvena služba tega ne zmore več. Šolska svetovalnica včasih ni primerna, saj se svojci bojijo, da bi se to razvedelo na šoli, zato so primernejši centri za pomoč mladim ali posebni projekti, ki se ukvarjajo s tem. Vsekakor opozarjam, da se je treba vzdržati pretiranih reakcij. Otroka nikakor ne peljemo takoj na zdravljenje ali v komuno. Prvi korak naj bo obisk svetovalne službe.
Če je otrok vzel kako drogo ali če se je opijal, iz tega ni treba delati dodatne drame, če pa se to ponavlja in stopnjuje, je treba razmisliti o naslednjih korakih. Ne kličimo policije.

Kako se o tem prepričati? Kakšna je vaša izkušnja z urinskimi testi?
Moja izkušnja z urinskimi testi načeloma ni slaba. Včasih mladostnik prav z njim dokaže pretirano zaskrbljenemu staršu, da tega resnično ne počne ali da je prenehal z jemanjem drog. Toda testiranje doma lahko tudi negativno vpliva na odnos s starši. Če stvari pridejo tako daleč, da je potrebno testiranje, se mi zdi primerneje, da se ga opravi v svetovalni službi. Tudi če je test negativen, sem prepričan, da je v družini, v kateri se morajo zatekati k takim testom, nekaj zelo narobe. Poleg tega rezultati testov niso črno-beli. Prvič, to je lahko zelo zavajajoče, in drugič, rušijo odnos. Uporabo urinskih testov za domačo rabo odsvetujem.

Koliko mladih je dejansko zasvojenih?
Vsi podatki so okvirni. O številkah sklepajo na temelju različnih podatkov, naprimer, koliko ljudi poišče pomoč, koliko jih umre, koliko jih je v zaporih, koliko je predoziranj, koliko je na trgu droge… Natančne številke ne pozna nihče. Nedvomno drži, da zdaj polovica mladih do dvajsetega leta poskusi travo, tako rekoč vsi poskusijo alkohol, več kot četrtina jih kadi. Precej jih je že poskusilo amfetamine, a tudi heroin, ekstazi in kokain.

Ali se tudi na Nizozemskem in v Švici, kjer imajo širokosrčno politiko do drog, povečuje število mladih uživalcev?

Tudi tam narašča število uživalcev, vendar je škoda, ki jo posameznikom prinaša takšno vedenje, izrazito manjša. Uživalec lažje najde pomoč, ni se mu treba skrivati, lažje pride do zdravljenja. Upam, da odnos do drog ne bo šel ne v smeri popolne prepovedi ne popolne dovoljenosti, ampak da bomo znali postaviti različne meje – glede na vrsto droge, starost uživalca, prostor in čas uživanja. To nam je morda uspelo na področju alkohola. Pristop bi moral biti bolj slojevit.

Pa imamo možnosti za to?
Mislim, da se to že dogaja. Vsaj na področju kaznovalne politike je razlika, če imaš pri sebi pet gramov marihuane ali večjo količino heroina. Meje količine za osebno rabo pa zakon ne opredeljuje natančno.

V kolikšni meri je pri odvisnosti od drog pomemben dejavnik dednosti?
Zdaj je popolnoma jasno, da je odvisnost dedna motnja; deduje se predvsem nagnjenost k odvisnostim, a tudi življenjski slog, ki povzroča odvisnost. Če so bili rodovi pred nami zasvojeni, to ne pomeni, da bomo tudi mi dedno obremenjeni; lahko, da smo se samo skozi rodove naučili reševanja težav z alkoholom ali drogo. Na drugi strani pa, tudi če smo dedno obremenjeni, ni nujno, da se bomo tako tudi zares obnašali.

Torej je dobro, da to vemo, saj smo potem lahko previdnejši?
Teoretično že, toda v praksi tega ne počnemo. Čeprav vemo, da imamo v družini raka, infarkt, sladkorno bolezen, vseeno nezdravo jemo, kadimo, pijemo … Težava namreč ni samo v tem, da so takšni ljudje nagnjeni k odvisnosti, ampak da se je tudi veliko težje rešijo. Malo verjetno je, da jim bo uspela trajna abstinenca, še manj pa kontrolirana uporaba pri ljudeh, ki so bili že odvisni. V svetu, bolj kot v Sloveniji, usmerjajo ljudi v kontrolirano pitje alkohola, saj se je izkazalo, da je dosmrtna abstinenca za nekatere lahko prezahtevno početje. Enako je na področju drog, kjer imamo cel kup substitucijskih zdravil, ki niso nadomestek za drogo, kot pogosto napačno razumemo, ampak ta zdravila, ki pomenijo napredek v medicini, omogočajo kakovostno življenje.

Ali je stereotip, da je trava prvi korak na poti k odvisnosti od hujših drog, dokončno presežen?
Ne, to ni nikoli veljalo. Pot gre lahko tudi drugače. Najprej cigareta, nato alkohol … Dejstvo pa je, da je večina zasvojencev z drogami začela s travo. Obratno gledano. Od tistih, ki kadijo travo, jih ima deset do petnajst odstotkov resne težave, hkrati pa jih nadaljnjih deset odstotkov s kajenja travo preide na druge droge. Dejstvo, da bo večina zasvojenih s heroinom kot svojo prvo drogo navedla travo, gre pripisati tudi temu, da cigaret in alkohola niti ne razumejo kot drogi. To je podobno, kot če bi kolesarja vprašali, ali zna voziti motor. Veliko kolesarjev ne zna voziti motorja, vsak motorist pa zna voziti kolo.

Ker je trava najbolj razširjena, se dotakniva tudi tega, kakšne so težave s travo?
Pogosto gre za izgubo motivacije.

Kaj pa, če je prav to razlog za kajenje trave?
Vidimo tudi neposredno povezavo tega. Lahko pa je tudi obratno. Lahko se zgodi, da ambiciozen človek, ki mu je malo dolgčas in poskusi travo, popolnoma izgubi motivacijo. Trava dokazano nekaterim zbija energijo. Poznam tudi uspešne ljudi iz javnega življenja, ki po dolgih letih kajenja želijo prenehati s kajenjem trave, a ugotovijo, da ne gre. Brez težav uspe prenehati kaditi približno polovici dolgotrajnih uživalcev.

Kako jim pomagate?
Naredimo načrt, ponavadi ne odrežemo kar naenkrat, saj gre za proces, ki lahko traja tudi več mesecev.

Torej je uživalcem drog mogoče v vsakem primeru pomagati?
Absolutno, zdaj jim je mogoče pomagati, odvisnike obravnavamo drugače, imamo cel kup načinov, od svetovanja do zdravil. Napoved je zdaj razmeroma dobra. Večini tistih, ki poiščejo pomoč, zmoremo pomagati.

Uveljavljanje nekemičnih odvisnosti je novost: vsako obnašanje in vedenje, ki, podobno kot droge in druge psihoaktivne snovi, prinaša ugodje in sprostitev, v dolgoročnem smislu pomeni trpinčenje.

"Moj nasvet je: opazujte svoje mladostnike, ponudite jim pomoč, dajte jim vedeti, da vam ni vseeno, nikakor pa ne čakajte, saj je uspeh lahko dober. Nekaterim je sicer težje pomagati kot drugim, toda tem so na voljo programi za zmanjševanje škode. A tudi njim se zaradi tega ni treba okužiti, predozirati ali umreti."

"Mladostnika je treba naučiti, kako naj preživi v svetu, v katerem je veliko drog, kjer droge morda jemljejo celo starši in kjer mu jih zanesljivo ponudijo vrstniki – naučiti ga je treba, kako naj ob vsem tem droge vendarle ne vzame. Oziroma če se že odloči, da jo bo vzel – marihuano namreč poskusi vsaj 50 odstotkov mladih – kako naj to počne, da ga bo čimmanj ogrožalo."

Vir: Viva

Komentarji
Kategorija:   Najstniki, Novice
Naslednji prispevek

Ko primanjkuje vitamina B12

junij 13, 2012 0